Dolgo sem razmišljala, kako naj začnem in vam predstavim svojo zgodbo. Kako naj pričaram ljudem svojo prvo tretjino življenja. Dojela sem, da idealnega začetka ni in da nam obsedenost s popolnostjo lahko pogosto ukrade številne užitke življenja, enako kot se varujemo v visokih trdnjavah lastnega ega. Kot deklici so mi diagnosticirali skoliozo. »Rasteš ukrivljeno, imaš ukrivljen hrbet, poglej, kakšna si.« Profesorji so mi razložili, da bom morala nositi korzet ter zadevo pospremili z besedami¨« škoda, pa tako lepa deklica si«. Če pa bi se stanje poslabšalo, bom morala na operacijo v Italijo, kjer naj bi mi vgradili dve močni oporni palici. Druge, vsaj ne uradne izbire, ni bilo.
Iskro upanja, ki me je v bistvu rešila je bila ženska t.i. »kostolomec«, katero sem nekajkrat obiskala. V šoli so me otroci vseskozi spraševali, zakaj vedno nosim dve majici četudi je poletje? Enako vprašanje sem si zastavljala ponoči, tudi sama. Družbe se nisem želela, saj bi se me lahko tudi nehote kdo dotaknil in razkril mojo skrivnost. Na začetku srednje šole nisem, kot moji vrstniki hodila ven, zaradi dvomov oziroma vprašanj o tem »kaj pa bodo fantje menili o meni« in »ali sem lahko sploh komu všeč«? Če sem svojo težavo komu vendarle zaupala, so me praviloma potolažili ali pa odpravili z besedami, da »tudi pretežki ljudje imajo prav tako težavo, pa vendar živijo«. Kljub temu sem pogosto razmišljala, da je zmanjšati preveliko telesno težo vendarle lažje, kot pa zravnati kosti. Odrasli se z menoj o »težavi« ali niso pogovarjali z menoj, ker so povečini menili, da me bodo ranili že z besedami o moji »težavi«ali pa mi zaupali praviloma enak, zelo racionalen odgovor »odraslih«: »Pa saj korzet onemogoča nadaljevanje krivljenja hrbtenice in že to je bolje, kot pa, da se krivljenje nadaljuje.« Nihče ni govoril o ozdravitvi. Govorili so samo o nadzoru škode, katere nisem povzročila, še manj pa se imela vpliva nanjo. »Zakaj?«, je postalo moje vsakdanje vprašanje. Zakaj prav jaz in zakaj ne morem narediti prav nič glede svoje težave? Zakaj me moje telo ne posluša? To je MOJE telo! Kaj ne bi, to moje telo moralo delovati in po videzu biti takšno, kot JAZ želim? Verjamem, da je to v meni sprožalo bes. Zaradi tega sem bila tudi jezna, resna, celo preresna. Nisem dojemala šal. Šale so bile napad name osebno, že tedaj izčrpano z družbenimi zahtevami, lastnimi interpretacijami in tujim nerazumevanjem. Vendar sredi vseh teh burnih občutkov, ki so topili razmišljanja na nezdružljive dele, je bila od nekdaj kristalno jasna ena odločitev-postala bom zdravnica.
Lastnost, ki sem jo najbolj imela rada pri sebi je bila potreba po spoznanju in znanju, kako deluje živi in neživi svet, ki nas obkroža. Če to povežete s trdoglavostjo, dobite mene. Res je, osebnost je kompleksna kreacija, ki je ni moč preprosto opredeliti, vendar sta, kot verjamem, pri meni osebno obe omenjeni lastnosti tisti, ki sta mi omogočili uspešen zaključek študija na medicinski fakulteti. Seveda ob nekaj neverjetnih profesorjih, katere imenujem kar »učitelji življenja«, ker jih ta opis najbolj celovito zajame ter opiše…in seveda manjšem hribu čokolad…od mene pričakujejo, da sprejmem dejstvo, da je študij na medicinski fakulteti zahteven, celo »težek«. Da, »težek« je okoli 25 ton. Kaj nas pripelje do tega, da je teža slaba enota mere za nekaj kar želimo početi? Ne morem reči, da imam rada medicino. Rada imam ljudi. Medicina je samo sredstvo, ki mi omogoča, da poskusim pomagati ljudem, da pričnejo imeti radi sebe, da bi jih lahko z lahkoto zatem tudi sama imela rada.
Seveda nikoli nisem prenehala iskati, še nekaj »tistega«, neodgovorjenega, neznanega, prikritega,… Pa ne zaradi tega, ker sem se odločila, da bom vztrajala in se ne bom vdala, da se ne smem vdati…temveč ker me je nekaj vleklo vstran od tega, da se sprijaznim s tem kakšna sem. Psihologi nam svetujejo, da se naj sprijaznimo s tem, kdo smo in kakšni smo, pravijo, da edino, ko sprejmemo sebe lahko živimo svobodno. Pravo upanje, vse kaže, res umira zadnje.
Spominjam se, da sem na spletu, iz kdo ve katerega vzroka, našla informacijo o »namestitvi« atlasa. Prav tako se zelo dobro spominjam »klikov« po obiskih »kostolomke«, ki so imeli učinek in dejstvo je, da bi bilo moje stanje občutno slabše če je ne bi obiskovala, vendar so njeni posegi bili lokalizirani oziroma osredotočeni samo na hrbtenico. Smo bitja, ki hodimo vzravnano in če je prvo vretence postavljeno v nepravilen položaj, se pod pritiskom teže glave VSA ostala vretenca poravnajo v položaj po prvem vretencu. A ni to dovolj jasno in logično? Hrbtenica je izjemen biološki sistem in četudi je videti kot mehanični sklop, je dejansko samo njen videz takšen. Ko boste naslednjič opazovali mimoidoče medtem, ko sedite v parku, posvetite pozornost na položaj telesa ljudi. Spoznali boste, da obstaja toliko različic oblik hrbtenice, kot je ljudi, da sploh ne govorimo koliko se hrbtenica spreminja med življenjem, ali celo v enem samem dnevu!
Dojela sem, da bi moje odkritje na spletu skrivalo rešitev. O tem sem obvestila svoja starša, ki pa sta bila že do informacije skeptična, vendar sem sama čutila potrebo, zadevo preizkusiti v praksi. V bistvu dileme ni bilo, po zakonih fizike, je to bilo to! Vendar se zgodba ni odvila po mojih pričakovanjih…
Psihologi so nagnjeni k prepričanju, po katerem trdijo, da so naključja pogostejša, kot se sami tega zavedamo in da ljudje polagamo pomen drugim ljudem, zadevam in dogodkom glede na njihov vpliv na nas, zavestno ali pa tudi ne. Zame je to osebno zanimiva anekdota, vendar če se ne moremo ozreti na življenje in povezati točk dogodkov, ki so prispevali k temu, da postanemo tisto, kar smo, težko lahko najdemo bistvo življenja.
Tako sem samo, sploh ne sluteč, našla atlasološko medicino, vejo medicine, ki se obstaja ob standardni, šolski medicini in katera govori o tem, da ob materialnem obstaja tudi nematerialno. Da vse kar vidimo ima tudi svojo nevidni del. Ta nevidni del nas samih proučuje duhovna znanost v Goetheanumu (Švica). Znani so po mnenju: »vsakemu svoje«-če imamo opravka s fizično travmo, ne poskušajmo zdraviti dušo, temveč telo človeka. Ali zapisano drugače, če imamo težave z infekcijami, se vprašajmo, kateri je globlji problem, morda tudi neviden, ki je mikroorganizmom omogočil, da se razvijejo toliko, da predstavljajo problem? Navsezadnje so mikroorganizmi povsod okrog nas, kar pomeni, da bi vsi mi morali biti ves čas bolni, pa vendar temu ni tako. To doseganje ravnotežja med zdravjem in boleznijo, ki nas vedno naredi boljše, odpornejše in nam omogoča, da delujemo v svoji bližji in daljni okolici, kot posamezniki-poskuša razumeti, podpreti in ozdraviti atroposofska medicina.
Po novem že z malce spremenjenimi stališči in pogledi na svet, sem namestila svoj atlas pri Predragu Đorđeviću marca leta 2016. Všeč mi je bil njegov postopek, ker vidi tisto, kar sem tudi do določene meje videla tudi sama, še bolj pa slutila…Končno je nekdo posvetil pozornost položaju mojega kostnega sistema in glasno govoril o njem, a tudi vedel, kaj je potrebno narediti! Razume razmerja koščenih struktur, vidi dejansko takšne kot so, kar je zame osebno zelo pomembno, ker vsak, ki je opravil izpit iz anatomije ve, kako pomembne so dobra orientacija v prostoru, dobra vizualizacija in hitra ter spretna sposobnost povezovanja vzročno-posledičnih vezi v kostno-zglobnem sistemu.
Zatem, ko mi je Predrag Đorđević zelo potrpežljivo pojasnil tisto, kar vidi in sem sama v sebi vnovič potrdila zadeve, ki se jih vedela in predvidevala, je bila odločitev, da si namestim atlas povsem logična. Po namestitvi atlasa sem začutila, da so moje pesti postale tople, reakcije sem bila vesela, saj sem vedela, da se mi izboljšuje prekrvavitev. Noč sem prebila relativno mirno, ves naslednji dan pa sem preživela v postelji z bolečinami v mišicah, primerljivimi simptomom gripe. Drugega dne sem začutila bolečine v delu levega stopala, zatem pa so bile vse naslednje reakcije tako blage, da jih v bistvu nisem niti zaznala, razen glavne-leto dni zatem je ukrivljanje glavnega vretenca, ki vodi v skoliozo ne samo prenehalo, temveč se je povrnilo v normalen položaj! Ali ni zanimivo, da včasih ne moremo niti predvideti, kakšne vse spremembe v nas samih se bodo zgodile četudi imamo precej jasna spoznanja o sebi?
Svoje življenje s skoliozo nadaljujem ob upanju ter podpori Preporoda. Še vedno se v nočeh zbujam in polagam roko na trebuh, da bi se prepričala, da korzeta več ni. Vsako jutro, ko se zbudim s prsti preidem vzdolž hrbtenice, da ugotovim stanje. Predrag pravi, da zgodba še ni končana, kar mu verjamem. Ker vem, da so težave in trpljenje skozi katere sem šla kot otrok imele točno določen razlog in funkcijo, da pripeljejo mojo dušo in moj duh v stanje v katerem sta danes. Zaradi tega iskreno pričakujem vse kar prihaja, da bom videla čemu me bo življenje v nadaljevanju še poskusilo naučiti.
Del moje misije je, da ne dovolim, da bi zgolj ena sama deklica, ki jo bom srečala na svoji poti, la skozi vse tisto, skozi kar sem morala sama, ob izjemi če se sama zavestno tako odloči, saj spoštujem prosto izbiro vsakega posameznika. Katera pa je vaša misija?